Dr. Randi I. Krontveit je deset let preučeval razvoj in kakovost življenja 500 psov štirih pasem - Newfoundland, Labrador, Leonberger in Irski volkodlak. Rejci in lastniki hišnih ljubljenčkov so izpolnili vprašalnike, v katerih so opisali pogoje njihovega odraščanja. Vprašalniki so bili sestavljeni glede na anamnezo psa.
Do zdaj je veljalo, da hitra rast mladičev poveča verjetnost za nastanek displazije kolkov. Rezultati raziskave Randi I. Krontveit so dokazali, da je ravno nasprotno. Izkazalo se je, da je Newfoundlandov, v katerih se je najpogosteje pojavila displazija, kar 36 odstotkov. od preučenih psov, rastejo najpočasneje med pasmami, vključenimi v raziskavo. Še najmanj, ker 10 odstotkov. o primerih displazije so poročali pri irskih volkodlakih, ki najhitreje rastejo. Raziskave so tudi pokazale, da je tveganje za nastanek displazije kolkov manjše pri mladičkih, rojenih spomladi ali poleti, in pri tistih, ki so vzgojeni na podeželju ali v hišah z vrtom. Displazija je bila manj tudi pri tistih živalih, ki so se vsakodnevno prosto gibale po različnih terenih - hujše je bilo pri psih, ki so imeli omejeno gibanje. Potrjenoda pes bolj zboli, ko vsak dan uporablja stopnice. Raziskovalka je deset let spremljala usodo psov, da bi lahko videla, kako displazija vpliva na dolžino in kakovost življenja bolnih živali. Psi, ki so razvili težje primere displazije (najpogosteje Newfoundlands in Leonbergers), so bili evtanazirani prej kot drugi. Prvi znaki bolezni so se zgodaj pojavili v Newfoundlandu, najpozneje pa v Labradorsu. HIMin najkasneje pri Labradorcih. HIMin najkasneje pri Labradorcih. HIMKako zmanjšati tveganje za nastanek displazije?
Na razvoj displazije kolkov pri psih vpliva okolje, v katerem mladič prve tri mesece odrašča, kar je veliko več, kot so prej mislili, kaže najnovejša raziskava Norvežanke Randi I. Krontveit.
Kazalo
